Pred časom sem nekje zasledil, kako so se določeni ljudje razburili in trdili, da je Bog hudoben. "Bog je hudoben - zakaj me Bog ni vprašal, če me lahko ustvari? Nočem živeti, Bog pa mi je dal to posrano življenje!" Podobno vprašanje se glasi: "Zakaj je trpljenje na svetu, če je Bog dober in vsemogočen?" In še tretje vprašanje: "Zakaj bi bila Biblija božja beseda, ko še duhovniki ne vedo povedati čisto nič pametnega o njej? Biblija je zbirka pravljic, mar ne?" In še komentar: "Ali niso tisti, ki verujejo v Biblijo fanatiki?"
Prvo vprašanje - zakaj me Bog ni vprašal, če me lahko ustvari? Koga naj pa Bog vpraša? Tebe ne more, saj še nisi obstajal, predno te je ustvaril. A naj ti povem, da njegovo stvarjenje še ni končano. Bog te sedaj sprašuje - ali želiš živeti ali želiš umreti.
Poglejmo, kaj nam ima za povedati Biblija. Ko jo beremo, lahko opazimo, da:
Prvi izraelski kralj je bil Savel in Savel je zabluzil. Šele drugi izraelski kralj, David, je bil s svojim srcem in dušo z Bogom.
Jezus je prišel prvič na ta svet kot pravi človek. Njegovo telo je bilo uničeno in nato ga je Bog Oče oživil. Ko bo prišel v drugo, ne bo prišel kot trpeči služabnik, ampak kot vladar sveta, kot kralj.
Podobno kot so Izraelci izbrali Savla, ki je bil lep, močan, visok... bodo izbrali tudi Antikrista. In nato se bo vrnil Jezus Kristus in Zemlja bo tisoč let počivala od nasilja in živela v miru. Nato pa... nato pa bo predrugačena, ustvarjena v drugo, tako kot vesolje in oba bosta trajala večno.
Torej - opazimo, da Bog veliko stvari naredi 2x. In tako je tudi z nami - dal nam je življenje, a sedaj nas sprašuje - ali si želimo živeti, ali si želimo umreti.
Bog je resnica in življenje. In Jezus pravi, da je on (Jezus) resnica, pot in življenje. V enem izmed prejšnjih postov smo videli, da ta svet (to smo mi - ločeni od Boga), zagovarja laž. Laž je dobra in koristna, pravijo. Toda ali je življenje brez resnice sploh življenje?
Živeti brez resnice? Ali bi zmogel? Da ti vsi lažejo? Lažejo pa ti, ker te hočejo ogoljufati. Kdor pa te hoče ogoljufati, ta te ne ljubi. Življenje brez resnice pomeni življenje brez ljubezni. In življenje brez ljubezni je življenje brez življenja. Torej, ali lahko živiš v laži? Ne moreš. Toda nekateri si lažemo, da lahko. Jezus je resnica in pot in življenje. Pravo življenje dobimo po Jezusu. Ljudje me včasih vprašajo - kaj pa tisti, ki o Jezusu niso nič slišali - kaj pa čaka njih? Jezus je resnica. Komu zaupajo tisti, ki o Jezusu niso nič slišali? Ali zaupajo resnici ali ljubijo in se zanašajo na laž? Veliko ljudi laže samemu sebi in drugim, da sprejemajo Kristusa, a sami živijo v laži. In tisti, ki so slišali o Jezusu in o Bibliji, in pravijo, da živijo v resnici, ne prenašajo pa ne Jezusa ne Biblije - tudi z njimi nekaj ni v redu.
Različne kulture so temeljile na različnih temeljih. Japonska, španska, angleška - vse te kulture so dale velik poudarek na čast, na ponos. Če je Japonec omadeževal družinsko čast, se je moral ubiti. Čast je bila pomembnejša od življenja. Španci so bili tudi zelo ponosni, Angleži prav tako. Če je bila čast veljaka prizadeta (zares ali pa če si je to samo domišljal), je sledil dvoboj na smrt. Čast je bila pomembnejša od življenja. Druge kulture so temeljile na uživanju kot npr. naša. Mi smo pripravljeni uničiti človeka, poraziti tekmeca, ubiti svojega otroka, če nas le ovira pri uživanju. Za nas so užitki važnejši od življenja. Več ljudi ko poteptaš, več užitkov si lahko privoščiš.
In tako ljudje pametujejo, kaj je bolje - ali ponos in čast ali užitki. Ne ponos in ne užitki. Važno je ceniti življenje - svoje, tvoje, vsako življenje. In edina oseba, ki zares ceni življenje, je kristjan - pravi kristjan.
Hopla, hopla - tudi hinduizem ceni življenje in katolicizem in islam - mi znaš ugovarjati. Jezusova zapoved je ljubezen. Kristjan ne ubija drugih. Islam, katolicizem in hinduizem pa govorijo enkrat eno in drugič drugo. Vsi imajo umazane in krvave roke. Koran uči ubijanje, kadar so muslimani v prevladi in mir, kadar so v manjšini. Enako velja za hinduizem. Katolicizem pa pomeni vero v papeža in ko papež pravi: "Ubij!" katolik ubija. Koliko rimokatoliških duhovnikov je blagoslavljalo v vojnah eno in drugo stran. To ni krščanstvo.
Vera v reinkarnacijo je sovražna življenju. Govorijo, da cenijo življenje - a s tem je tako: Med možem in ženo je prišlo do velikega nesporazuma. Žena je nekaj slišala popolnoma izven konteksta in bila zaradi tega tako prizadeta, da je odšla... kaj bo storil mož?
1. če mu je vseeno zanjo - bo rekel - trapa, bom pa drugo dobil.
2. če mu ni vseeno zanjo - boš šel za njo in skušal ugotoviti, kaj je narobe. Boli ga, da je prizadeta. Boli ga njena bolečina.
Kaj ima to veze z reinkarnacijo? Mož si ti in žena je življenje. In tako vera v reinkarnacijo prinaša s seboj idejo: ah, se bom pa še enkrat rodil. Ah, bom pa dobil drugo življenje. Življenje tako ni nekaj dragocenega, ampak potrošni material. V krščanstvu, za pravega Boga, pa je življenje veliko vredno - tvoje, moje, od vsakogar.
In še drugo vprašanje: "Zakaj je trpljenje, če je Bog dober in vsemogočen?"
Inki in razne religije Indije, Afrike - in tudi ateisti gledajo na Boga kot na zlobneža, ki uživa v ubijanju. Številne religije razmišljajo takole: "Ker vidimo, da je na svetu trpljenje in smrt - in tega je v obilju - sklepamo, da Bog uživa v trpljenju in ubijanju. Logični sklep je - dajmo trpinčiti ljudi in jih ubijati - in mogoče nam bo Bog pustil zato živeti." Ta ideja se pojavlja v romanih in filmih o vampirjih - oni morajo ubijati, da bi "živeli". Ta ideja se pojavlja v tržni ekonomiji, v ideji evolucije. Bog Biblije pa pravi drugače. Bog Biblije tega ne odobrava. Bog Biblije je Bog življenja. (Če poznaš malo Staro zavezo, mi znaš oporekati. Preberi si jo še enkrat, da jo boš bolje razumel, ali pa si preberi, kaj sem napisal o tem v svojih knjigah.) A zakaj je potem trpljenje na svetu?
Bog je najprej ustvaril Adama in Evo (če veruješ v evolucijo, poišči, kaj sem napisal o njej v knjigi Mogoče pa le ni vse črno... in Trdni temelji življenja). In Bog je bil z njima - bila sta neumrljiva, ravno tako kot tudi ves svet - a dal jima je svobodno voljo. In odločila sta se za smrt in uničenje. Njuna vez z Bogom se je prekinila in brez Boga ni življenja, ni prave sreče, ni ljubezni... In tako smo vsi mi rojeni brez povezave z Bogom. Raje kot življenje imamo užitke, ponos, laž, sovraštvo. Greh je tisti, ki nas ločuje od Boga, pravi Biblija (Izaija). Bog tega ne prenaša. In lahko si domišljamo, da smo sami vzpostavili povezavo z njim - a to ni nič. Bog je tisti, ki nas kliče k sebi. Bog nam pošilja trpljenje, kadar delujemo proti njemu, proti ljubezni. In ne samo to - s trpljenjem in s smrtjo nam tudi sporoča, da ga potrebujemo, potrebujemo rešitelja, sami se ne moremo rešiti iz objema trpljenja in smrti. Na tem svetu smo samo začasno - to lahko vidimo. Na tem svetu smo zato, da se odločimo zanj, za življenje, za resnico ali pa za vse ostalo. In veliko ljudi se nas raje odloči za vse ostalo.
Zakaj pa so določene stvari tako mamljive, čeprav so škodljive? Če ne bi bile tako mamljive, bi se vsi odločili za Boga - potem pa ne bi imeli nobene izbire, mar ne? Dal nam je tudi možnost velike odločitve - ali se bomo odločili zanj ali proti njemu. Naša odločitev je pomembna. Bog ali bogovi ali sile reinkarnacije so tolerantni, saj naša odločitev ne pomeni čisto nič. Kar se odločiš v tem življenju, ni tako zelo pomembno. Eno življenje gor ali dol. Za Boga Biblije pa je naše življenje pomembno in je zato dosti bolj netoleranten do idej, ki podpirajo smrt, uničenje, sovraštvo. Naša pamet brez Boga ne deluje prav, je pokvarjena, tako kot naše srce. In zato mislimo, da so bogovi reinkarnacije ljubeči in ne želimo videti, da jim je vseeno za nas. Samo Bogu Biblije je resnično mar, kaj se bo zgodilo z nami v tem življenju.
Kaj se zgodi s človekom, z otrokom, ki umre, ne vem. Jaz nisem sodnik. Bog je sodnik in to pravičen. Meni je dal novo priložnost, čeprav si je nisem zaslužil - nihče si je ne zasluži in ko to spoznaš, si toleranten do drugih ljudi - ne pa do idej, ki propagirajo netolerantnost v imenu tolerantnosti, zlo v imenu dobrote, laž v imenu resnice, neumnost v imenu modrosti, sovraštvo v imenu ljubezni.
In še tretje vprašanje: "Zakaj Biblija? Ali ni Biblija pravljica? Še duhovniki in pastorji ne verjamejo, da je to božja beseda."
Takole ti bom povedal. Če so tisti, ki posiljujejo, ropajo, lažejo, zadovoljni z mano in me hvalijo, je z mano nekaj resno in hudo narobe...
Duhovniki in pastorji svojo avtoriteto gradijo na božji besedi, Bibliji, a ljudem je ne razlagajo. Božja beseda te namreč osvobodi - to pa ni dobro za njihov zaslužek in za njihovo slavo in pomembnost. Od približno leta 1880 so začeli načrtno ponarejati Biblijo in danes lahko v Ameriki kupiš skorajda že Biblijo po lastnem okusu. Tudi v Evropi nismo kaj dosti v zaostanku. A takšne Biblije ti ne bodo nikoli pomagale...
Ali je Biblija pravljica? Veliko ljudi veruje v znanost, zaupa znanosti. No, praktično vsi ljudje. Tudi jaz sem zaupal znanosti - dokler je nisem doštudiral. Med študijem pa sem izvedel nekaj stvari, ki so jih moji kolegi večinoma preslišali, meni pa so odmevale v ušesih... V knjigah Mogoče pa le ni vse črno... in Trdni temelji življenja povem marsikaj o znanosti, njenih lažeh in prevarah. Vse, kar piše v Bibliji, je resnica.
Znanost misli, da izboljšuje svet, saj verjame, da svet ne služi svojemu namenu. Namen tega sveta je po mnenju znanosti podaljšati življenje in odpraviti trpljenje - pri tem pa je ne samo neuspešna, ampak izredno kontraproduktivna. To ni namen tega sveta. Namen sveta je posaditi v nas ljubezen, usmiljenje. In za to je ta svet idealno mesto. Ta svet služi temu namenu. Tudi zato je na tem svetu trpljenje... Kjer se pomnoži greh, se pomnoži tudi milost, pravi Pavel (Rim 5:20) - da bi prejeli milost, dar večnega življenja.
Komentar: "Ali niso vsi, ki verujejo v Biblijo, fanatiki?" Kdo je sploh fanatik? Fanatik je tisti, ki trdi, da nekaj veruje, da verjame človeku ali določeni ideji, svojega zaupanja/vere pa ne more podkrepiti z razumom. Zato so negotovi in posledično sovražni do drugače mislečih. Fanatiki so zato pogosto izredno netolerantni. Ne želijo razmišljati, saj vedo, da bi se potem izkazalo, da so prevarantje - oni in človek ali ideja / religija, kateri zaupajo. Človek, ki dela za mafijca in želi verjeti, da je njegov šef dobričina, se bo zelo burno odzval na vsak dokaz, ki bo kazal na to, da je njegov šef pokvarjen. In tudi njegov šef se bo razburil. Lahko bosta odkrito agresivna ali pa bosta poskušala svojo agresivnost in sovraštvo zakriti - a če boš želel razkrinkati prevaranta, ti povem, da se ti slabo piše. To so fanatiki.
Ljudje današnjega časa želijo verjeti / zaupati znanosti. V starih religijah vidijo, da so ljudje slepo zaupali duhovnikom. Za njih so takšni ljudje fanatiki in oni mislijo, da so pametnejši. Oni zaupajo znanosti. A če bi malo pomislili, bi videli, da tudi oni slepo zaupajo znanstvenikom, tako kot so njihovi predniki slepo zaupali duhovnikom te ali one religije. Verjamejo vse, kar slišijo v šoli, vse, kar jim govorijo mediji, njihove religije... Ne znajo pa z razumom utemeljiti svoje prepričanje. Njihova vera raste, ko uspejo prepričati koga v svoj prav - pa naj si bodo to prodajalci, akviziterji, duhovno "napredni" ljudje. Kristjanova vera pa ne temelji na prepričevanju. Včasih sem moral koga prepričati v svoj prav, da sem bil pomirjen. Vse dokler nisem sprejel krščanstva. Danes ne rabim prepričevati nikogar - moja vera / zaupanje v božjo besedo ni odvisna od tebe, ampak od Jezusa Kristusa in njegove besede. To je tudi razlika med vami, fanatiki in pravimi kristjani. Vi se posmehujete ljudem, a hkrati govorite o strpnosti in toleranci. Vi govorite, da se ne sme govoriti žaljivih vicev... a ne morete si pomagati, da ne bi uživali v njih. V vas ni resnice in ne ljubezni. Tak sem bil tudi jaz sam. Kristjan pa je toleranten do ljudi, a netoleranten do idej, ki vodijo v propast. In tudi on se smeji - samo drugačnim vicem.
Nekaj je, da nečesa ne smeš početi (to govori svet) in nekaj drugega je, ko ne čutiš več nobene potrebe. Da, ne smeš govoriti žaljivih vicev, toda to je izredno težko, saj čutiš potrebo po tem. Nekaj drugega pa je, ko ne čutiš več nobene potrebe po tem. To potrebo ti vzame Bog. On ti pozdravi rane, zaradi katerih moraš škodovati drugim. Potem ne rabiš več škodovati drugim, niti se norčevati iz njih. Potem si šele resnično svoboden, da se odločiš za eno ali za drugo. Tako kot narkoman, ki je prebolel abstinenčno krizo. Potem je ozdravljen, a še vedno je navezan na drogo in dokler se popolnoma ne pozdravi, je v nevarnosti, da ponovno pade v trpljenje in pekel zasvojenosti. Tudi kristjan občuti sem ter tja kakšno skušnjavo, da bi sam sebi prizadejal bolečino s prepovedanimi stvarmi, "nedolžnimi" vici, "nedolžnimi" pogledi... a te skušnjave imajo sčasoma vedno manjšo moč nad njim, vse dokler je popolnoma ne izgubijo in doseže popolnost v ljubezni.
Da, jaz izhajam iz vaše srede. Kar sanjate vi, sem sanjal jaz, kar si prepevate vi, sem si prepeval jaz, po čemer vzdihujete vi, sem vzdihoval in hrepenel tudi jaz. A za razliko od vas, ki mislite in včasih tudi rečete, da je življenje vredno, jaz to vem. Brez Biblije, pa bi še vedno - tako kot vi - govoril eno, delal pa drugo. Ni je religije, ne psihološke teorije, ki bi temeljila na vrednosti življenja. Samo Sveto pismo hvali življenje.
